Prvi korak iz množice 🏁
Nikoli si nisem mislil, da bom postal tekač. Leta in leta sem stal ob cesti kot navijač, opazoval druge in se spraševal, kako jim uspe teči tako daleč. Tisti trenutki ob maratonih so bili zame bolj praznik kot šport — občudoval sem energijo, vztrajnost in iskrice v očeh tekačev ✨. A nekega dne, pred več kot desetletjem, se je v meni nekaj prebudilo.
Po koncu maratona sem sedel na terasi lokala, pil kavo ☕ in opazoval zadnje tekače, ki so prihajali v cilj. Čeprav izmučeni, so imeli na obrazu nasmeh, ki ga nisem mogel pozabiti. Nekdo poleg mene je rekel: “Vsak začetek je majhen, samo stopiti moraš.” Te besede so me zadele globoko. Kot da bi nekdo v meni prižgal luč 💡.
Tisti občutek sem tisti večer strnil v nekaj vrstic, ki so kasneje postale moja motivacijska pesem — moj mali tekaški kompas:
Sem Smodič Marko iz Ivančne Gorice,
bolj kot gozdne poti so ljube mi asfaltne stezice,
pred več kot desetletjem me v tek je potegnilo,
iz gledalca na maratonu v tekača me je počasi spremenilo,
za vsak trening moraš biti motiviran,
če sploh lahko greš teč že s tem si privilegiran,
po koncu teka pogled se mi na uri zaustavi,
z zanimanjem pogledam kak podatek mi dostavi,
če boljše od prejšnjič je samo za sekundo,
to dovolj je, da že načrtujem naslednjo rundo.
Moj prvi “tek” je bil daleč od popolnosti 😅. Večkrat sem se ustavil, sopihal in dvomil vase. A ko sem sedel na klopco pri cerkvi ⛪ in ujel sapo, sem začutil tisti droben, a resničen ponos. Zvečer sem zapisal: “Dan 1: 2 kilometra. Še stojim.” In to mi je dalo moč za naslednji dan.
Asfaltne stezice postanejo moj svet 🛤️
Z vsakim tednom je bil korak lažji. Vztrajnost je postala moja tiha spremljevalka. Asfaltne poti okoli Ivančne Gorice so postale moj prostor za pobeg, za razmislek, za predihavanje življenja 🌿.
Nehala mi je biti pomembna hitrost, izgled, oprema — spoznal sem, da tečem zase. Vsaka sekunda izboljšave je bila zame mala zmaga 🥇. Dvakrat na teden sem si rekel: “To je moja osnova,” in držal sem se tega ritma, tudi ko je deževalo 🌧️ ali ko sem bil utrujen.
Med enim od tekov, ko je bil zrak hladen in svež, so se mi v glavi sestavile še zadnje vrstice pesmi:
2x na teden je neka osnova,
za rekreativnega tekača neka zdrava zasnova,
ni pomembno kako izgledaš,
da tečeš za sebe se dobro zavedaš,
to lep je šport, ki pljuča ti polni,
vsakič z novimi spoznanji srce ti zapolni.
Tek mi je prinesel več kot sem pričakoval: jasnost misli 🧠, notranji mir, boljše počutje in občutek, da je vsak dan lahko nova priložnost. Učil me je potrpežljivosti, discipline in sprejemanja — da je včasih dovolj že to, da vstaneš in greš.
Nekateri teki so bili počasni, skoraj meditativni, drugi bolj poskočni. A vsak je bil enako pomemben. Moje noge, moj dih in moje misli so postale uigrana ekipa. In ko tečeš sam s sabo, se naučiš poslušati stvari, ki jih med hrupom dneva pogosto preslišiš ❤️.
Krog, ki sem ga moral zaključiti 🎯
Ko sem dopolnil deset let svoje tekaške poti, sem začutil, da sem pripravljen narediti korak naprej — prijaviti se na maraton. Na tisti isti maraton, kjer sem nekoč stal kot gledalec in si mislil: “To ni zame.”
Ko sem stal na startu med stotinami tekačev, sem v žepu držal svojo pesem. Ne zato, da bi jo prebiral, ampak kot simbol, da sem prehodil (in pretekel) dolgo pot. Počutil sem se mirno, odločeno in nekako doma 🏡.
Ko sem tekel skozi ulice, sem si v glavi ponavljal verze. Vsak od njih je bil spomin na trenutke, ko sem dvomil, na trenutke, ko sem napredoval, na trenutke, ko sem presenetil samega sebe. Tekel sem s srcem ❤️🔥.
Ko sem prečkal cilj, nisem pogledal na čas. Ni bilo pomembno. Bil sem tam, kjer sem si nekoč želel biti — ne zato, da bi bil prvi, ampak zato, da sem dokončal svojo zgodbo. Moja zmaga se je zgodila že prej — v trenutku, ko sem postal tekač.
Danes še naprej tečem — morda počasneje, morda hitreje, a vedno z isto mislijo: dovolj je ena sama sekunda izboljšave ⏱️, da začneš novo rundo življenja. In vsakič, ko stopim na asfalt, se počutim, kot da se vračam domov.