Kako se rodi tekač: od računalnika do prvih korakov

Moje ime je Aljoša Jureš, Aljoš, Aljo, Jurko, na vse se odzovem 🙂. Prihajam iz Logatca, kjer živim že, huh, 40 let 🙂. Preprost fant, tehničar po duši in inženir po izobrazbi. 

S tekom sem začel pri 30ih, ko sem nekako dojel, da sedenje za računalnikom na dolgi rok ne bo ok. Takratni teki so bili bolj impulzivne narave oz. z drugimi besedami ne-disciplinirani. 2-3x na teden, pa potem vmes dolga pavza in potem spet ja, pa potem spet ne… Recimo, da v svoj bran vzamem takrat maledva, ki sta pač zahtevala veliko časa in seveda so otroci na prvem mestu. Z odraščanjem ta malih so se tudi moji teki vedno bolj sistematizirali, dokler nisem prišel v neko rutino, da tečem 5x na teden, 2x počivam. A vendar so bili moji teki še vedno kratki, približno 5 kilometrski. Takrat je bil moj edini cilj, da odlaufam tistih 25min, predvsem iz naslova zdravja.

Ko najdeš nekoga, ki verjame vate — in se življenje obrne navzgor

Na neki točki, sem spoznal osebo, ki mi je dala malo globlji vpogled v tek in mi vlila vero, da sem sposoben odteči tudi več. Od tistega trenutka naprej, sem začel z nedeljskimi 10kami in 5kami čez teden; še vedno precej nezaupljivo in rezervirano, počasi. Vnema pa je rastla in vzpodbudo sem imel. V teku imeti sotekač-a/ico je blagor. In tako se je kepa zvalila po pobočju. Prvi ljubljanski pol-maraton, prvi 30km trail v Vipavi; to sta bila zame ključna pokazatelja, da zmorem. 

S tekom se je moje življenje spremenilo v bistveno boljšo smer. Skozi vse dogodke sem spoznal cel kup čudovitih ljudi, se od njih ogromno naučil. Moje zdravje se je zelo izboljšalo, po štengah ni več težko it 🙂, kondicije imam več kot marsikateri moj vrstnik, pa tudi v ogledalo se je lepše pogledati 🙂. In deljenje svojih uspehov in spoštovanje drugih, ki dosegajo bistveno boljše uspehe, lahko tudi pišem na ta seznam motivacij.

V prvem planu je ohraniti tak ritem kot ga imam. Torej ohranjanje forme, tedensko tekanje po vaških stezicah in pločnikih plus kakšna tekma na mesec, predvsem pa vse iz naslova uživancije. Nimam želje po stopničkah. Še vedno sem toliko hedonista, da si privoščim tudi kakšno pregreho. Za stopničke pa vem, da bi moral garati. Mislim da, dokler sem sposoben preteči 150km na mesec, sem kar ok 🙂.  

Moč rutine, ljubezen do poti in filozofija, ki te drži pokonci

Edino pravilo pri mojih treningih je ta, da je trening treba oddelat. Ne glede na vreme, ne glede na počutje, ne glede na trenutno politično dogajanje 🙂. Vedno rečem: “Glavno, da si šel, ni važno koliko in kako”. Tečem od torka do petka, v soboto počivam in v nedeljo naredim long run. Za traso se odločam po trenutnem navdihu. Kilometrina je med tednom načeloma med 5 in 10km s tempom okoli 5, kdaj tudi več in hitreje ali počasneje, kakor se počutim. Nedelje pa krenem že zgodaj zjutraj in si vzamem 2-3 ure za lep počasni trail izlet k sosedi v vas 🙂. Največkrat je to Planina nad Vrhniko – iz Logatca po stari tankovski cesti do Vrhnike, na Planino in potem čez Zaplano nazaj v Logatec.  

Če se odločate, da bi začeli tečt – samo brez strahu. To ni noben bav bav, nihče vas ne bo preganjal 🙂. Edino dobro obutev si nabavite, to je pa tudi vse kar potrebujete. Samo skok čez prag in ste v igri. Tečete po svojih zmožnostih, v svojem tempu, noben greh ni, če del trase prehodite. Kakor sem že zgoraj napisal: “Glavno, da si šel, ni važno koliko in kako”. Tek je zdravilo za vse težave. Resno. 

Moj življenjski moto morda nima neke veze s tekom, a če me že sprašujete po tem: “Bodi dober in dobro se ti bo vrnilo”.