Od košarke do operacije – in prvih korakov proti novemu življenju

Moje ime je Lidija in sem trail tekačica. Na prvi pogled preprosta poved, a meni je vzelo celo večnost, da sem jo lahko izgovorila kot dejstvo, ki moj življenj naredi popolno.

Trčanje me v mladosti ni zanimalo, saj sem z vsem srcem živela in dihala košarko. Dvajset let je bil moj svet obkrožen s koši, tekmami, in ko bi moral biti vrhunec mojega dela – klic v reprezentanco – se je zgodila katastrofa na popolnoma nepomembni tekmi.

Diagnoza – najhujše od najhujšega: strgana meniskus in zlom pogačice. Mislila sem, ok, malo počitka, rehabilitacije, gipsa, in potem naprej. “Hau, jes nou GospoDŽo,” kot bi rekel Džasmin iz Nadrealistov.

Po nekaj mesecih nezmožnosti hoje, dvigovanja, o stanju ne bom niti govorila – edina možnost za vsaj delni povratek v normalo je bila operacija. Endoproteza kolena, ali po domače “total knee replacement”.

In tako je bilo…

Dvajset let pozneje, s še eno revizijo kolenske proteze, z življenjem, ki se odvija in prinaša milijon drugih problemov – tistih trenutkov, ko se sprašuješ, ali bo kemoterapija uspela in ali je terapija, ki jo izvajaš s sinom, prav tista, ki ga bo vrnila iz sveta tišine avtizma – sem se odločila, da bom začela teči. Da, dragi potrpežljivi bralec, iz vedra neba sem se odločila: TEČI! In to Wings for Life 2018.

Vso to obdobje po operaciji sem bila aktivna – fitnes, plavanje, planinarjenje, kolesarjenje – a nič od tega ni imelo adrenalinskega poskoka, kot ga je imela košarka. Zato je bila tudi ta tekma le ena izmed tistih: “ajmo probati.”

Wings for Life – prvi povratek k sebi in trail razkritje

In prišlo je svetlo 😊😊
12 km po startu, ko me je prehitel lovec (catcher), sem se končno počutila, kot da se vračam domov, k sebi.

Seveda tega občutka nisem želela zamuditi, zato sem k teku pristopila disciplinirano – deloma zaradi omejitev same proteze, strahu, neznanja, deloma pa zato, ker sem kot življenjska športnica vedno imela v krvi tekmovalni duh.

35 polovičnih maratonov in kopico desetk in petk kasneje še vedno nisem bila zadovoljna – nekaj je manjkalo. Cesta mi je bila dolgočasna, moj tempo ekstremno počasen v primerjavi z drugimi, koleno stalno bolelo, življenje pa je pogosto prineslo še svoja presenečenja.

A kot se pogosto zgodi, ko si na koncu moči, se odprejo vrata in izkaže se, da je prav TO za tebe.

Tako sem se zahvaljujoč moji prijateljici Ivani Zovko, trail tekačici in pravi borbeni ženski, odpravila na svojo prvo trail tekmo v moj ljubljeni Mostar.

Planinica, 12,5 km, 950 m višinske razlike.
Veš tisti občutek, ko postaviš zadnji kos sestavljanke in slika zasije v vsej svoji lepoti pred tabo? Točno to!
6 km stalnega vzpona, spusti, kjer noge sledijo razpoloženi duši, nobenega ravnega metra – kamenje, gozd in cilj – in nova jaz, ki se ni več bala.

Od maja 2021 sem se potopila v nov svet – svet trail teka. Od takrat je trail moja mirna luka, počitek, popolna radost in užitek.

Moji treningi so bili sprva kaotični, “samo teci”, a z metodo poskusov in napak ter nasveti izkušenejših in močnejših trail tekačev, še posebej mojih klubskih kolegov iz Trail in trekking kluba StRKA, so začeli dobivati smisel.

Trail kot življenje – razvoj, treningi, gore in filozofija padcev

Odkrila sem, da mi najbolj ustrezajo dolge razdalje in tehnični tereni – brat, samo naj traja.
Prepoznala sem svoje šibke točke, izgubila nekaj kilogramov, povečala treninge moči na 3x tedensko, uvedla strukturo in stalnost v treninge.

Zdaj imam leto razdeljeno na zimsko bazo za osnovo prihodnjega leta, veliko easy run treningov, ki se mešajo s treningi moči, sprinti v klanec, fartleke, dolga tečenja in vzpone.
Spoštujem svoje telo – če je dan za kombinacijo teka in moči, je naslednji plavanje; če začutim preobremenjenost, dan počitka prestavim.

Moji treningi so najlepši del dneva, razen družine, nekaj kar vedno naravna nasmeh na obraz. Srečo imam, da živim v čudoviti Dalmaciji, blizu Mosorja, Kozjaka, divjega Biokova in moje najljubše Dinare.

Običajno se ob vikendih odpravim na eno od teh gora sama ali s prijatelji tekači in opravimo daljšo razdaljo z več višinske razlike. Med tednom so treningi na Marjanu, griču v srcu Splita ali na Perunu, kjer dobiš trening 2 v 1 – klanec in makadam.

Uživam vsako leto bolj in bolj. Leto je posebno zaradi teka na prelepi Soči: 53 km in 2500 m višinske razlike ob 37°C, Absolut Biokovo 14 km in 1600 m… in še mnogo drugih.
Upam, da bo še več in še dlje.

Ena izmed stvari, ki sem se jih naučila o sebi pri teku in velja tudi za življenje: če padeš – pogosto – ali se zatakneš v kakšni luknji ali te prežene jezna krava 😊 – pogledaš rane, izdihneš in greš dalje.

To je bistvo vsega, kar bi želela sporočiti vsakomur, ki se poda na to čudovito potovanje: pripravite se, trenirajte, uživajte v vsakem kilometru in čudovitih poteh, po katerih tečete.

O čudovitih ljudeh in prijateljstvih, ki se sklenejo in trajajo, niti ne začnem govoriti.

Torej, če želite postati najboljša verzija sebe, obujte copate in prav proti prvi gori!