🌄 Pričakovanje pred vrati

Tega srečanja sem se veselila že dneve prej. V meni je rasla tista posebna napetost, ki je mešanica radovednosti, spoštovanja in tihega upanja, da bom iz tega srečanja odnesla nekaj, kar me bo zaznamovalo. V glavi so mi odzvanjala vprašanja, ki so se kopičila že dolgo: Kako ji uspe? Kaj je njena skrivnost? Kako človek preživi vse, kar mu življenje vrže pod noge, in še vedno ostane tako svetel?

Ko sem stopila pred njena vrata, sem se počutila kot pred štartom na trailu – srce je bilo hitrejše, dlani rahlo vlažne, misli pa razpršene. A ko so se vrata odprla in me je pozdravil njen nasmeh, se je vse umirilo. Kazimira je imela tisto redko sposobnost, da s svojo prisotnostjo raztopi napetost, kot da bi nekdo prižgal luč v sobi, ki je bila prej v polmraku.

V kuhinji me je pričakala miza, pripravljena z nežno skrbnostjo, ki je govorila več kot besede. “Ali vam spečem jajca? Bomo kozarec vina?” je vprašala z glasom, ki je bil hkrati igriv in materinski. Ob fotografiji njenega pokojnega moža Miloša je tiho dodala: “Moj Miloš je vedno z mano.”

V tistem trenutku sem vedela, da ne bom postavljala tistih tipičnih vprašanj, ki jih pričakuje intervju. Čutila sem, da si želi družbe, ne analize. In odločila sem se, da ji dam to, kar je v resnici potrebovala – čas, pozornost in toplino.

🏅 Zgodbe, spomini in tiste rane, ki ostanejo

Njena radost ob mojem obisku je bila skoraj otroška. Kot da bi želela v enem popoldnevu odpreti vse predale svojega življenja in mi pokazati, kaj vse se skriva v njih. Vodila me je od pokalov do medalj, od fotografij do drobnih predmetov, ki so imeli zanjo neprecenljivo vrednost.

Vsaka zgodba je bila povedana z žarom, ki ga imajo le ljudje, ki so resnično živeli. Ko sem jo vprašala, kako ji uspe vse to – tek, volja, neuničljiva energija – sem pričakovala kakšno posebno skrivnost. A njen odgovor je bil tako preprost, da me je skoraj presunil: “Stisneš zobe, ko ti je težko, in greš naprej. Enkrat tudi slabo mine.”

Ob teh besedah sem začutila, da je v njih več resnice kot v marsikateri knjigi o motivaciji.

Le ko je govorila o svojem pokojnem sinu, se je njen glas zlomil v tisti tihi, komaj opazni bolečini, ki jo nosijo le mame. Tam so bile rane, ki jih čas ne zaceli, le prekrije z nežnim slojem spominov.

Večkrat je pogovor prekinila z vprašanjem: “Ali vam lahko preberem eno pesem?” In vedno sem rekla da. Brala je iz svoje najljubše knjige, z glasom, ki je bil poln spoštovanja do vsake besede. Jaz pa sem ji obljubila, da bom našla pisateljico, ki jo tako občuduje. In obljubo sem izpolnila.

Ko sva prišli do klavirja, sem videla, kako se je v njej nekaj prebudilo. Prsti 92-letne Kazimire so drseli po tipkah z neverjetno lahkotnostjo, kot da bi se vrnili domov. Njen obraz je žarel – igrala je nekomu, ne sama sebi, in to ji je pomenilo več, kot bi priznala.

Slikanje je bilo njena stalnica. “Tukaj se bomo slikali, tam se bomo slikali, počakajte, da se lepo počešem.” Njeni objemi so bili mehki, pristni, polni tiste topline, ki je ne moreš zaigrati.

In potem je bila še tista prigoda z gorskega teka – ko se je izgubila, ker so pobrali oznake proge. Mož jo je čakal v dolini, prestrašen, ona pa je prišla iz povsem druge smeri, nasmejana in polna nove zgodbe. Takšna je bila – neustavljiva.

❤️ Kazimira – srce, ki vidi samo dobro

Kazimira ni le najstarejša tekačica. Je človek, ki vidi dobro tam, kjer ga drugi ne opazijo več. Vse slabo, kar se ji je zgodilo, je sprejela kot del poti, ne kot krivico. Njena volja do življenja je bila nalezljiva, njen odnos do ljudi pa tako čist, da te je skoraj presenetil.

Ure v njeni družbi so minevale prehitro. Pogovarjali sva se o njenih začetkih, o družini, o življenju, ki je bilo polno vzponov in padcev. A skozi vse je sijala neka posebna svetloba – tista, ki jo imajo ljudje, ki so sprejeli življenje takšno, kot je.

Ko je prišel čas slovesa, mi je v roke položila svojo knjigo s posvetilom: “Najljubši sta mi besedi Ljubezen in Hvala.”

Te besede so me zadela globlje, kot sem pričakovala. Videla sem, kako zelo si želi, da druženje ne bi končalo. Koliko osamljenosti se skriva za njenimi tisoč dejavnostmi. Koliko hrepenenja po preprosti človeški bližini.

Njeni objemi so bili dolgi, iskreni, skoraj proseči. In v njih sem začutila nekaj, kar me je premaknilo – željo, da bi bila spet tam, da bi ji prinesla tisto, kar si najbolj želi: družbo, pogovor, prisotnost.

Kazimira, kmalu bom spet prišla.