Kdo sem in zakaj narava 🌿

Sem miren človek 😌. Potrpežljiv, prilagodljiv, včasih verjetno celo preveč. Pogosto postavim druge pred sebe. Po poklicu sem profesor slovenskega jezika, zgodovine in zemljepisa 📚 na slovenski šoli v Italiji. Moje delo je polno ljudi, besed in odnosov. Ravno zato ima narava 🌿v mojem življenju posebno mesto. Moj vsakdan se najlepše začne ali konča na tipičnem kraškem vrtu pred hišo, kjer kamen, zemlja in veter 🍃 človeka hitro prizemljijo.

S tekom sem začel razmeroma pozno ⏳. Šele po obdobju covida, nekaj mesecev pred svojim petdesetim rojstnim dnem 🎂. Če bi me kdo prej vprašal, ali bom kdaj tekel, bi se mu verjetno nasmehnil 🙂. Tek sem namreč vedno sovražil. Tudi zaradi alergij in rahle astme 😮‍💨, ki me je spremljala že dolgo. Povod je bila preprosta želja po nečem novem ✨. Nekaj, kar bi bilo samo moje.

Pot v tek in vztrajnost 🏃‍♂️

Po naključju sem o teku začel govoriti s prijateljem in osebnim trenerjem Jernejem iz Hiše rekreacije 🤝. Prvi tek je bil samo del enega izmed treningov. Potem pa jih je bilo vedno več. Začetki so bili naporni, na trenutke težki 😅, a tudi polni smeha in dobre volje. Z vsakim tekom je rasla vnema 🔥. Razdalja je postajala izziv, čas tudi, a vedno na ljubiteljski ravni.

Do danes imam za sabo že več tekov med 10 in 22 kilometri 🏃‍♂️. Najraje imam teke v naravi 🌲, gozd, makadam, kraške poti. Tam se počutim doma. Urbani teki me manj pritegnejo. Tek je hitro postal del mene. Odkar tečem, še nikoli nisem resno pomislil, da bi odnehal.

Tek mi pomaga skozi težja obdobja, ki niso nikomur tuja 🌫️. Ko je glava polna, ko se naberejo skrbi, grem teč. Korak počasi razrahlja misli 🧠. Danes najpogosteje tečem ob robu urbanega naselja v Vrtojbi ali po Krasu, kjer poti nikoli ne zmanjka. In če zmanjka moči, preprosto preidem v hojo 🚶‍♂️. Brez slabe vesti.

Tek kot pot k sebi 💭

Rad tečem v družbi 👥, a tudi samota ima svoj čar. Takrat misli potujejo 💭. Razmišljam o vsakdanu, o smislu tega, kar počnem, o šoli, o učencih, o idejah. Veliko zamisli se rodi prav med tekom ✍️. Včasih jih po prihodu domov tudi zapišem.

Udeležujem se tudi organiziranih tekov 🎽, a zame to ni tekmovanje z drugimi. Morda le s samim sabo. Bolj kot rezultat mi pomeni občutek skupnosti 🤍 in tisti nepozaben občutek po teku, ko veš, da nisi obupal. Da si vztrajal. To me je tek naučil. Vztrajnosti 💪. Tudi takrat, ko ni lahko.

Marsikdo mi reče, naj se malo ustavim ⛔, da ni treba pretiravati. A dokler je v tem veselje 😊, vem, da sem na pravi poti.

Tistim, ki mislijo, da tek ni zanje, bi rad povedal nekaj preprostega. Tudi jaz sem bil med njimi. Poiščite nekoga, ki vas bo vodil, podpiral, naučil dihati 🌬️. Zame je bila največja ovira prav dihanje. Ko sem se tega naučil, sem na nek način premagal tudi astmo. Ne zato, ker bi izginila, ampak ker sem se naučil živeti z njo in jo obvladati v ključnih trenutkih.

Ko je med tekom težko, si vedno rečem: še malo, še do tja, ni več daleč🏁. Ta stavek ne velja samo za tek.

Na poti ne iščem ciljne črte, ampak sebe 🧭.