🌱Začetki nemira in teka
Sem Blaž Vošnjak, eden tistih, ki smo v tek “padli” skoraj po naključju.
Začelo se je z dolgimi sprehodi, ki so mi jih priporočili zaradi senenega nahoda. 🌿 A priznajva si — postali so dolgočasni. Preveč mirni za nemir v meni.
In tako sem začel teči. 👟 Sčasoma sem ugotovil, da tek ni le gibanje. Je nekaj več.
Ni samo to, kar dosežeš — je vse, kar ob tem doživiš. Kako vstaneš, ko ne gre po načrtu. Kako vztrajaš, ko bi najraje odnehal. 💪
Zame je tek postal motivacija. Izziv. Pot. V več kot dvaindvajsetih letih sem večino svojih ciljev dosegel. Danes lahko tečem tudi brez tekmovalnega pompa.
Bil pa sem tudi tam — v obdobjih, ko sem uničeval telo, da bi si sestavil glavo. 😓
A sčasoma razumeš: najpomembnejše je, da si zdrav, da si srečen, in da imaš ob sebi družino ter prijatelje. ❤️
Pri štiriinpetdesetih je to resnica, ki ne potrebuje dokazov. Športna razočaranja? Naučiš se jih sprejeti. In vidiš, da imaš nekaj, česar mnogi nimajo — strast. Tisto, ki jo vzameš iz omare, ko jo potrebuješ. 🔥
Tekač se ne rodi. Tekač nastane. Z delom. Z vztrajnostjo. Tudi s trpljenjem.
In zanimivo — bolj kot “trpiš”, bolj si živ. Bolj srečen. In hočeš še.
🏃♂️ Preizkušnje in presežki
Najlepši čas? Ko sem vsak dan tekel 10 kilometrov. Preprosto. Čisto. ⏱️
Namesto novic, ki polnijo glavo s tujimi skrbmi, sem imel svojo uro:
40 minut teka, 10 minut prhe, 10 minut večerje. Popolnost.
Ampak človek hoče več. Začel sem teči 23 kilometrov vsak drugi dan.
Potem: štiri dni polmaraton, dva dni desetka, en dan počitka.
Prišel sem do točke, ko sem lahko vsak dan pretekel vsaj 18 kilometrov.
In potem… je šlo navzdol. 😔 Ne kilometri. Počutje.
Telo ni bilo več v ravnovesju. Na progi nisem bil več “prav postavljen”.
Lovil sem presežke — in izgubljal sebe.
Pridružil sem se tekaški skupini. Dobro je bilo. Primerjava, energija, skupnost. 🤝
Pretekel sem maraton. A želel sem več. Stotko. Ni šlo. Telo je bilo izčrpano.
Dodam fitnes. Okrepim sredico. Glava še vedno nemirna. Pomislim na jogo — pa se tam nekako ne najdem.
Potem pa… trail. 🌄 Tam sem trčil ob vse, kar sem iskal. Tek, moč, ravnotežje, mir. Vse v enem koraku. Kdor je kdaj tekel po gozdu, ve. Trail me je posrkal.
Brez klancev in stezic ni več šlo. Kilometre sem ohranil — dodal pa tisoče višinskih metrov. 🏔️ Veliko mi je pomagal tudi Gregor.
A prišel je trenutek, ko bi moral zaradi teka spremeniti svoje življenje. Službo. Ritem.
In tam sem se ustavil. Stotko sem ujel v Vipavi. Takrat sem spoznal: meje niso tam, kjer mislimo, da so.
🌟 Mir, smisel in prava pot
In potem pride vprašanje: kaj zdaj s tem? 🤔 V življenju je bilo preveč “bitk”. Šport, služba, družina, družba. Začel sem izbirati tiste, kjer imam resnično možnost uspeti.
Naučil sem se preprosto definicijo uspeha: to je sposobnost, da greš od neuspeha do neuspeha — ne da bi izgubil zagon. In verjeti. Vase. V svoje ljudi. 💖
Srečen sem, da sem na tej poti našel tudi svoja tekaška “starša”. Urban in Jasmina.
Njuna skupina mi danes daje tisti miren pristan, ki ga duša potrebuje. 🕊️
Poznamo se že dolgo. Skupaj smo nekoč tekli iz Ljubljane na Bled — in tam sem prvič začutil, da se daleč pride tudi drugače.
Danes tečem manj. Morda desetino nekdanjega obsega. A vsak korak ima več smisla. 👣
In kar je najlepše — ne pustim se več motiti. ✨