Kjer se je vse začelo 🌿
Sem babi Nuša 👵 in mami dvema odraslima hčerkama 💕. Mladost sem preživela med Gorenjskimi hribi 🏔️. Diplomirala sem na Fakulteti za šport 🎓, nekaj let kot animatorka delala v Mladinskem klimatskem zdravilišču na Rakitni 🌲 in nato odšla na samostojno poslovno pot kot učiteljica metode Feldenkrais 🧘♀️.
Baje spadam v kategorijo starejših veterank 😄, a na trail tekmah sem še precej sveža zelenjava 🥬.
Pred štirimi leti se je mlajša hčerka odločila, da preteče 30 kilometrsko progo na UTVV 🏃♀️. Ponudila sem se, da jo pri teku spremljam…tako nekako, v stilu nekdanje Mravljetove ekipe, ki ga je »servisirala« na njegovih ultramaratonih 🎒. Tisti dan, v začetku maja 🌸, sva se odpravili v Vipavo. Uauuu 😍, kakšno fenomenalno vzdušje je bilo tam! Z glasbo iz Gladiatorja 🎶 in štartom stotine tekačev, ki so se zapodili v klance ⛰️ in meni nepredstavljivih 30 kilometrov dolg trail. Pričakala sem jo na vsaki okrepni postaji 🥤 in z njo od sreče jokala v cilju 😭. Ne zaradi pretečenih kilometrov, temveč zato, ker je izničila napovedi ortopeda, da nikoli več ne bo hodila in tekla brez bolečin ❤️.
Med čakanjem nanjo, sem imela veliko časa za opazovanje pisane druščine tekačev 👀. Vsak je tekel v svojem ritmu, nekateri so večino proge prehodili. »Presneta reč«, sem si rekla 🤔, »saj to bi pa z nekaj treninga zmogla tudi jaz!« V meni so se zbudile prastare želje po ekstremnih vzdržljivostnih izzivih 🔥. V mladosti sem si potiho želela nastopiti na Triatlonu jeklenih 💪. Rada sem hodila v hribe in plezala 🧗♀️. Ko sem ta dan v Vipavi slišala za izjemen dosežek Anžeta Sobočana, ki je 170 km in več kot 6000 višinskih metrov pretekel v 22. urah ⏱️, sem bila šokirana nad spoznanjem, kakšni potenciali vzdržljivosti se skrivajo v človeškem organizmu 🤯.
Ko telo reče: zdaj pa gre 🌲
Kmalu zatem me je radovednost zvlekla v športne copate 👟. Tisti poletni večer 🌅 mi brez počitka ni uspelo preteči niti 500m. Tek po ravnem mi je bil že od nekdaj strašno dolgočasen 😅. Zato sem šla prihodnjič raje v hribe ⛰️. Vedno sem rada grizla v klance in uživala v spustih v dolino 😍. Zaradi dolgoletne anemije in kasneje še avtoimune bolezni, sem postala počasna in brez kondicije 😔. Z menopavzo pa se je očitno vse čudežno uredilo ✨.
Med prvimi vzponi sem začutila, da je v moji krvi zadostna količina kisika 💨, postopno so se odprle zaprašene dihalne poti, srce ❤️ je bilo presrečno, da lahko konkretno opravlja svojo funkcijo in kri je po žilah vedno bolj veselo potovala vse do najbolj oddaljenih kapilar 🩸. Si lahko predstavljate, kaj se zgodi z žensko, ki je več kot dvajset let delovala na visokih obratih s primanjkljajem železa v krvi? 🤷♀️ Meni se je dobesedno ODTRAILALO! 🤪
Že jeseni istega leta 🍂, sem se prijavila na prvo tekmo 🏁. To je morala namesto mene preteči hči. Dan prej me je namreč neznosno začelo boleti koleno 😣. Na srečo imam znanje, ki mi pomaga vzdrževati dobro biomehaniko gibanja in vem, kako se rešiti iz takšnih zadreg 🧠. Bolečin sem se hitro znebila in prvi Knap Trail, sva pred točno tremi leti pretekli skupaj 👭.
V hribe, gozdove 🌳, na planjave, griče in planine me žene želja po samoti, gibanju v naravi 🍃 in radovednost po odkrivanju meja moje fizične in psihične vzdržljivosti 🔍. Na tekme se prijavljam zato, da sem bolj motivirana za treninge 💥. Ko treniram, se celostno zavedam vsega, kar občutim. Poslušam potrebe telesa 🙏, ter neznosno uživam v občutenju mišic, ritmičnem dihanju 😮💨, dinamičnem gibanju in zavedanju vsega, kar me obdaja 🌍. Kam bom šla, je odvisno od vremena ☀️🌧️; koliko bom pretekla, je odvisno od počutja in časa, ki ga imam na razpolago ⏳.
Divja, hvaležna in svobodna 🔥
Na tekmah pa vedno znova presenečeno spoznavam, kako zelo sem močna 💪, dobivam vpogled v do zdaj skrite in neznane kotičke svoje osebnosti 🪞 in se temu čudim 😮. Že pred štartom padem v nekakšen trans ✨ in se nehote preobrazim v nekaj zelo divjega in prvinskega 🐺. Tiste ure obstaja samo popolno zavedanje telesa, nekaj metrov poti pred mojimi nogami 👣 in skrb za fiziološke potrebe. Všeč mi je občutek, ko se možgani izklopijo 🧠❌ in ko z doseženim presenetim samo sebe 🌟. Seveda nisem hitra, elegantna treilašica. Kolegica pravi, da tečem kot ena stara mama 👵 (kar konec koncev tudi sem) a potem doda: »ampak tud po šestdesetih kilometrih ona še kr teče« 😄
Moje želje: poskrbeti, da se bom še dolgo počutila kot ta trenutek: mladostno in vitalno 🌱.
Moji cilji: Pred leti sta mi Stanka in Dejan, pobudnika in organizatorja prvih ultra trail tekem v Vipavski dolini podarila ogromno rdečo športno torbo 🎒, na kateri piše Tor des Geants. Predlani sem ugotovila, kaj to pomeni 🤍. Naključje ali znamenje? ✨ Meje si postavljamo sami. Jaz bom še naprej uživala v svobodi 🕊️ in družbi vseh, ki me v tem novem obdobju mojega življenja spremljajo in podpirajo 🙌, za kar sem jim neizmerno hvaležna 💖.
Hvaležna pa sem tudi vsem, ki delujejo v ozadju tega vedno bolj popularnega športa 👏: organizatorjem, prostovoljcem in pokroviteljem tekem, ki so v Sloveniji in na Hrvaškem izjemno dobro organizirane. Vsaka tekma je prekrasno doživetje ✨, kjer je odlično poskrbljeno za vse. Navdušeno spoznavam nove kraje in poti 🗺️ in se tja z veseljem vračam 😊.
Moj moto:
»Če ne poskusiš, ne izkusiš« 🚀