Kako se je vse začelo 🏁
Moje ime je Rok in prihajam iz Ljubljane.
Življenje sem vedno zajemal z veliko žlico – včasih celo s preveliko 🍽️. Dolgo je bilo vse skupaj videti zabavno in lahkotno, dokler ni telo začelo izstavljati računov. Kilogrami so se nabirali ⚖️, počutje je padalo, volje za spremembe pa ni bilo. Imel sem občutek, da me je življenje prehitelo na levi in desni, jaz pa sem obstal na mestu.
Dokler se ni zgodilo nekaj, kar mi je za vedno sp spremenilo pot ✨. Pred desetimi leti me je v roke vzela moja najboljša prijateljica. Ne v smislu “daj, malo se spravi k sebi”, ampak zares – vzela me je pod svoje okrilje kot trenerka, motivatorka in najglasnejša navijačica v enem ❤️🏃♂️. Ona je verjela vame, še preden sem bil sam sposoben verjeti vase.
Prvega teka se spomnim, kot da bi se zgodil včeraj. Še danes vidim tisti večer, ko sva stala na začetku poti 🌙, jaz oblečen v staro majico in prepričan, da bo šlo »nekako«. Pa ni šlo. Po nekaj sto metrih sem sopihal, kot da sem pretekel maraton 😮💨. Slabih dveh kilometrov nisem zmogel, čeprav sem bil prepričan, da bo prvi tek “mala malca”.
Ampak ona me ni pustila. Nasmehnila se je in rekla: “Super, danes imaš prvi kilometrček. Jutri jih boš imel več.” 💪 In tako se je začela moja pot.
Od prvih metrov do prvih zmag 🥇
Počasi, potrpežljivo, z veliko truda in še več njenega poguma, ker me je morala prenašati (in to ni bilo vedno lahko 😅), sem napredoval iz tedna v teden. Že naslednje leto sem pretekel svoj prvi Tek trojk. Zame je bil to zmagoviti tek 🎉. Ne zato, ker bi bil najhitrejši, ampak zato, ker sem premagal samega sebe.
Pot do tja pa ni bila niti malo lahka. Bilo je ogromno treningov, napornih, dolgih, takih, ko bi najraje obrnil že po petih minutah ⛈️. Bile so bolečine v nogah, bili so dnevi, ko se mi ni dalo niti vstati iz postelje. Ampak bil je tudi napredek – tisti drobni premiki, ko sem vsak teden pretekel nekaj metrov več, naredil eno ponovitev več, zdržal nekaj minut dlje 🧱➡️🏃♂️.
V športu je motivacija pogosto cilj – narediti več, iti hitreje, biti močnejši 🔥. Ampak zame je bila največja motivacija vedno ona. Njena podpora. Njeno prepričanje, da zmorem 🌟. Zaradi nje sem tekel, zaradi nje sem vztrajal in zaradi nje sem ugotovil nekaj pomembnega: da imam v sebi veliko več, kot sem mislil.
Skozi šport mi je dala red, disciplino in samozavest. In te stvari ti odprejo vrata še na drugih področjih življenja 🚪✨. Ko enkrat dokažeš sebi, da lahko premagaš svoje meje, se ta energija prenese povsod – v delo, odnose in vsakodnevne izzive.
Sporočilo vsakemu, ki želi začeti 💬
Moja zgodba je namenjena predvsem tistim, ki se ravno odločajo začeti. Tistim, ki gledajo tekače in si mislijo: “To ni zame.” 👀
Tistim, ki menijo, da morajo biti najprej fit, da sploh lahko začnejo trenirati.
Ne, ne rabite biti fit. Samo obujte superge 👟, zavežite vezalke in odtečite. Ni važno, kako hitro. Ni važno, kako daleč. Važno je, da naredite prvi korak.
Vsak trening – še tako slab – je boljši od tistega, ki ga nikoli ne narediš.
Ni vsak dan enak. Včasih bo šlo kot po maslu, drugič boš preklinjal že po prvem kilometru 🤬🏃♂️. Tudi moji treningi niso bili vsak dan produktivni. Ampak pomembno je samo to: da greš. Da daš tisto, kar lahko daš tisti dan. Rezultati pridejo. Počasi, a zanesljivo 🌱➡️🌳.
In ko pridejo, je občutek neprecenljiv. Tisti trenutek, ko prečkaš cilj, ko vidiš napredek, ko prvič pretečeš nekaj, kar si mislil, da nikoli ne boš 🎯💥.
In ko ti bo najtežje, se spomni, zakaj si začel.
Moj življenjski moto je: Kako postati še boljši? 🚀
Meje ne obstajajo – te so samo v naši glavi 🧠.
Če sem jaz, ki nisem zmogel preteči niti dveh kilometrov, danes sposoben teči na dogodkih, ki sem jih nekoč gledal samo po televiziji… potem lahko tudi ti.
Pa lep tekaški pozdrav –
do naslednjič 👋😊.